Spontani splav, ponovne zanositve pa ni
Približno dva tedna po oploditvi se jajčna celica ugnezdi v maternično sluznico in se priključi na mamin krvni obtok. Ko se ta dva krvna obtoka združita, se v ženskem telesu in v njenih možganih začnejo dogajati hormonske spremembe. To je že prva močna vez med mamo in otrokom. V krvi matere začne naraščati hormon progesteron, ki upočasnjuje njene možganske tokokroge, zato pogosto postane dremava in utrujena. Dojke postanejo občutljive, pojavi se jutranja želja po hrani, vonjave pa jo silijo na bruhanje, saj jo telo želi obvarovati, da ne bi zaužila česa, kar bi škodovalo njenemu otroku. To so za žensko velike spremembe, ki ji obenem sporočajo, da je vendar noseča, dokler tega sporočila ne bo nadomestil vidno rastoči trebušček.
Ko občutke pričakovanja zamenja šok
V primeru, ko nastopi spontani splav, se posteljica odlušči od stene maternice, krvne žilice se pretrgajo, nastopi krvavitev. Ženska nenadoma ne občuti več napetih prsi, slabost in utrujenost izgineta. Spontani splav označuje spontano prekinitev nosečnosti, preden je plod sposoben za preživetje v zunanjem okolju. Spontani splav prinese najprej šok in občutja strahu. Veselje in pričakovanje zamenjata strah in globoka žalost, kasneje se pogosto pojavlja tudi jeza, sram in občutki krivde. Ženske tovrstna čutenja doživljajo globlje in pri njih trajajo dlje v primerjavi z moškimi. Njeno telo je namreč imelo fizično izkušnjo novega življenja, hormoni so ustvarili novo dinamiko delovanja, njeni možgani pa so preko nevrotransmitorjev že ustvarili neizbrisen spomin.
Ženske pričnejo vzrok za spontani splav iskati v svojem telesu in ga celo obsodijo za glavnega krivca. V njeno podzavest se naseli krivda, ki ji prinese misli in občutke, da so z lastnim telesom izdale sebe in drobno življenje. Svoje telo prepoznavajo, kot ne dovolj dobro in kot nesposobno, da bi donosilo otroka. Ob vsem tem pa se pričnejo pojavljati pretirane skrbi: »Kaj je z mano narobe, česa nisem naredila prav?«
Telesna odtujenost
Izkušnja spontanega splava pogosto (začasno) spremeni spolnost. Predvsem pri ženskah se zmanjšata želja in zanimanje za spolnost, pojavi se zavračanje telesne intime ali pa celo strah pred njo. Lahko se pojavi nezmožnost uživanja v spolnosti ali boleči spolni odnosi. Tu ne gre za zavračanje partnerskega odnosa ali zavračanje partnerja, ženska namreč lahko svoje telo doživlja tako zelo nemočno, celo kot nekaj slabega, neprimernega, da še ne zmore sprejemati ljubezni skozi telesno intimo ampak hrepeni po tem, da bi v odnosu najprej našla prostor za besede, žalovanje, tolažbo in občutke, da ni sama.
Razlog, zakaj se pri ženskah po spontanem splavu spremeni želja po spolnosti ali izkušnja spolnosti je ta, da možgani spolni odnos prepoznajo kot dejanje, ki bi jo lahko zopet pripeljalo do ponovne izkušnje šoka, razočaranja, strahu, krivde. Moški in ženske imajo namreč za varnost in strah različne možganske tokokroge, ki se krepijo na podlagi izkušenj. Občutki varnosti so globoko vsejani v možganska vezja in v (nezavednem) pričakovanju ponovnega strahu ali bolečine, se ženski možgani 4-krat bolj aktivirajo v primerjavi z moškimi. Ko ženski možgani neko stvar prepoznajo za »nevarno« se amigdala močno aktivira in prične svojo pozornost usmerjati v prežečo nevarnost. Tako ji lahko spolnost začasno predstavlja »nevarno« izkušnjo po kateri bo zopet deležna preplavljenosti z negativnimi čutenji in tesnobo. Zaradi tega začne telesno intimo zavračati ali pa ji ta začne predstavljati napor in bolečino.
Menstrualni ciklus brez ovulacije, začasna neplodnost
Po spontanem splavu tudi telo potrebuje čas, da si opomore. Nosečnost spremeni delovanje hormonov v ženskem telesu, kar vpliva na več mehanizmov naenkrat. Žensko telo naenkrat preide iz stanja nosečnosti v fazo, ko nosečnosti ni več. Njen ciklus je po spontanem splavu lahko drugačen: neredne krvavitve / krvavitve postanejo bolj močne / pojavi se začasna odsotnost ovulacij, … Poglejmo zakaj lahko pride do tega.
Hipotalamus je področje v možganih, ki je odgovoren za normalno in nemoteno delovanje menstrualnega ciklusa, poleg tega pa je glavni center mnogih pomembnih homeostatičnih funkcij in predstavlja najpomembnejšo povezavo med avtonomnim živčnim sistemom in endokrinim sistemom. Hipotalamus je odgovoren tudi za predelavo čustvenih stanj v fizična občutja sproščenosti in napetosti. Izkušnja spontanega splava je za žensko stresen dogodek, ki ga še nekaj časa podoživlja. Takrat njena zadnja polovica hipotalamusa prek simpatičnega živčnega sistema telesu nenehno pošilja signale vzburjenja in strahu in tako telo ohranja v stanju napetosti in v krču. Hipotalamus mora na ta način veliko energije namenjati simpatičnemu živčevju in tako so njegove druge funkcionalnosti oslabljene, med drugim tudi komunikacija s hipofizo – žleza z notranjim izločanjem, ki skrbi za izločanje hormonov pomembnih za menstrualni ciklus.
Tako bodo lahko nastopili ciklusi brez ovulacij. Krvavitve bodo sicer prisotne, vendar brez predhodne ovulacije (t.i. pregradna krvavitev). Zaradi oslabljene komunikacije med hipotalamusom in hipofizo delovanje hormonov, ki so nujno potrebni za nastop ovulacije, ne bo zadostno. Ciklusi brez ovulacije so neplodni ciklusi. Začasna odsotnost ovulacij je naravni mehanizem telesa, ki želi poskrbeti, da si ženska po takšni izkušnji lahko telesno in čustveno opomore.
Proces žalovanja
Izkušnja spontanega splava je ena izmed najtežjih preizkušenj ženske in nenazadnje tudi partnerstva. Gre za krivico, ki jo je ženska oz. par zmožen prepoznati komaj takrat, ko si dovolita nerojeno življenje odžalovati in ko zmoreta priti do spoznaja, da spontanega splava pravzaprav ne bi mogla z ničemer preprečiti.
Po izkušnji spontanega splava je obdobje žalovanja ne samo normalno, ampak nujno. Ženska mora ozavestiti, da se je spočetje zgodilo, da je bilo njeno stanje v fazi nosečnosti, četudi tega ni še nihče opazil, da je nosečnost in otroka zaznavala samo ona in to ravno preko slabosti, spremembe v zaznavanju vonja, občutljivosti dojk, utrujenosti, nespečnosti, … Žalovanje po spontanem splavu je proces znotraj odnosa moški – ženska. Je proces, ki ga doživljata vsak na svoj način. Medtem ko je moški zelo hitro sposoben predelati, “pozabiti” na dogodek ter zaživeti dalje, bo ženska potrebovala mnogo več časa. Njeno zdravljenje in žalovanje pa bo najbolj učinkovito prav ob njem; preko pogovorov, besed, solz, preko občutkov, da ni sama in da ji je dovoljeno o izkušnji izgube govoriti toliko časa kolikor potrebuje. To je zanjo najboljši način “terapije” preko katere se bodo sprostila njena notranja stanja napetosti, tako pa se bo ravnovesje med hipotalamusom in endokrinim sistemom ponovno vzpostavilo.
Moški ob njej, ki še žaluje
Kadar se moški znajde ob ženski, ki je žalostna ali vznemirjena, ima pogosto občutek, da bi moral njeno stanje popraviti, četudi za to ni odgovoren. Ker on sam nima te moči, da bi njeno težo naenkrat spremenil v dobro, bo v sebi občutil manj šibkosti in frustracij, če se iz odnosa (nezavedno) odmakne. Prav ta (čustveni) odmik pa bo njej prinesel še večjo stisko, pritisk in občutke, da je v žalosti lahko samo sama in celo to, da je žalovanje ob zgodnji izgubi otroka prepovedano.
Naloga moškega v takšni situaciji ni, da ji naenkrat odvzame tisto kar boli, ampak ta, da je ob njej in vztraja tudi takrat, ko ji tečejo solze in ko poskuša že dvajsetič ubesediti svojo bolečino. Da jo objame, posluša, ji pove, da bo vse dobro in ji prav s svojo prisotnostjo in bližino da občutke varnosti in tolažbe. Oba pa bo zelo sprostilo, povezalo in jima dalo izkušnjo, da sta v preizkušnji pravzaprav skupaj, ko bo tudi moški lahko iskreno spregovoril o svojih doživljanjih in razmišljanjih ob izgubi pa čeprav je njegova resnica morda takšna, da je težek dogodek zanj že del preteklosti, da žalosti, tesnobe in razočaranja ne občuti več.
