Teorija navezanosti in naravno načrtovanje družine

4.2.2019

Ljudje smo socialna bitja, ki za svoje preživetje potrebujemo tesno čustveno navezanost z ljudmi, ki so nam blizu. Naravni začetek čustvene povezanosti je odnos med otrokom in materjo. V vseh kulturah ima materinska ljubezen močan čustveni in simbolični pomen, ki presega skrb za otrokovo fizično preživetje. Navezovalno vedenje nezavedno močno zaznamuje človeka in ga spremlja od zibelke do groba.

Partnerska navezanost se prične oblikovati v otroštvu

Stil navezanosti se izoblikuje tudi v partnerskem odnosu in izhaja iz modela, ki ga je posameznik imel možnost razviti v otroštvu. Cilj navezanosti je zaščita otroka pred raznoraznimi nevarnostmi in omogočiti najboljše možnosti za razvoj zdrave samopodobe. Varna navezanost se razvije tam, kjer starš skuša slediti otrokovim potrebam in jih zmore tudi zadovoljiti, predvsem pa otroka spodbuja in ga uči, kako naj samostojno in na sprejemljiv način zadovolji svoje potrebe in želje. Takšna uglašenost starša na otroka je pomembna, ker mu to pomaga oblikovati osebnost ter vzpostaviti zaupanje vase in v druge. Oblike ne-varne navezanosti se razvijejo pri otrocih, ki so bili veliko sami, pogosto zavrnjeni, čustveno ali telesno zanemarjeni ali zlorabljeni. Otrok ob tem doživlja hude notranje stiske in na ta način ponotranji, da ne more zaupati ne sebi, ne drugim. Vsa ta doživljanja iz zgodnjega otroštva, se globoko vrišejo v implicitni spomin in postanejo tako zelo zaznamujoča, da jih posameznik vedno išče v vseh nadaljnjih odnosih v odrasli dobi, predvsem pa v partnerstvu, saj vsakič znova išče izkušnjo stika, ki mu je poznana in najbolj domača.

Navezanost in njeni stili

Navezanost v partnerstvu se lahko prične oblikovati takrat, ko zaljubljenost mine in se naval intenzivnih čustvenih doživljanj umiri. Telo se umiri tudi na fizični ravni, saj izločanje in delovanje hormonov zopet postane sinhrono in organizmu ne predstavlja več dodatne obremenitve. Ali povedano z drugimi besedami, oblikovati se lahko prične takrat, ko se partnerja drug drugemu razkrivata takšna kakršna v resnici sta, z vso nenarejenostjo, s pomanjkljivostmi in z nepopolnostjo. Oblikuje se na podlagi odnosa, ki ga dva uspeta med seboj graditi in vključuje njuna pričakovanja, izražanje, razumevanje sebe in partnerja, odzivnost, komunikacijo, zaupanje, … Teorija navezanosti je predmet raziskovanj že od začetka prejšnjega stoletja. Ena izmed zadnjih obsežnejših raziskav s področja navezanosti narejena v Ameriki, govori o štirih tipih navezanosti:

Varna navezanost:
Varen stil navezanosti izhaja iz preteklih izkušenj sprejetosti in občutka varnosti. Partnerja imata razvito pozitivno podobo o sebi in drugih. Tak odnos vsebuje veliko mero zaupanja, je konstruktiven in omogoča trdno povezanost ter zmožnost prilagajanja. Zmožna sta razumeti najprej lastne potrebe, želje in hotenja, hkrati pa se zanimata za občutke in potrebe drugega. Spolnost jima predstavlja pomemben, a ne edini, del njune intime. Prav tako zmoreta v spolnosti veliko mero sproščenosti in podaritve drug drugemu.

Tesnobna navezanost:
Ta stil izhaja iz izkušenj v katerih so bili odnosi napeti in negotovi, starši niso zmogli zaznati, še manj pa zadovoljiti otrokovih potreb. Kaže se v obliki nezaupanja vase in negativni podobi o sebi ter pozitivni podobi o drugih. Ljudje s takšno izkušnjo so polni negotovosti, tesnobe, negativnih čustev (ljubosumje, zavist), so pretirano ranljivi in potrebujejo druge za lastno potrditev. V sebi nosijo globok strah pred zavrženostjo in zapuščenostjo, zato raje ostajajo v patoloških in škodljivih odnosih, saj jim že misel na to, da bi bili sami predstavlja grozo in občutke nemoči. V takšnem odnosu je spolnost pogosto način »razreševanja« konfliktov in predstavlja mašilo stiskam in bolečini, ki ne sme biti občutena in izražena.

Prestrašena navezanost:
Izhaja iz izkušenj v katerih je posameznik razvil slabo podobo o sebi in drugih. To jim prinaša občutke, da drugi niso vredni zaupanja, hkrati pa tudi sam ni vreden pozornosti, pomoči in občutkov ljubljenosti. Takšen stil pogosto izhaja iz otroštva, kjer so bile prisotne zlorabe, izguba ali odsotnost starša in nasilje. Za odrasle s takšnim stilom navezanosti je značilno, da si prizadevajo za varno razdaljo do drugih, saj jih navdaja pretiran notranji strah, da jih bo drugi zavrgel, zlorabil ali pa da bo ob njem ostal nerazumljen. Kadar začutijo, da jim pride partner preblizu, se na to odzovejo na način, da se bodisi izolirajo, bodisi se zapletejo v nesmiselni konflikt in si s tem zagotovijo občutek varne razdalje. Pogosto nihajo v razpoloženju, med jeznimi izbruhi na eni strani in z disociacijo na drugi strani. Takšen stil navezanosti prebuja strah pred spolnostjo in izogibanje intimi ali pa spolnost postane oblika odvisnosti.

Odklonilna navezanost:
Ta stil navezanosti je poln samozadostnosti in neodvisnosti. Izhaja iz modela, kjer so starši spodbujali otrokovo samozadostnost, ob njegovih stiskah pa so ga zavračali. Ta izkušnja jih pripelje do tega, da razvijejo dobro podobo o sebi in negativno o drugih. Odrasli s takšno izkušnjo navzven kažejo veliko mero samozavesti, čustveni bližini pa se izogibajo, saj se nezavedno bojijo ponovne zavrnitve, prizadetosti in razočaranja. Od svojega notranjega sveta so odrezani in ne zmorejo izražati svojih čustev. Spolnost pri taki obliki navezanosti prebuja veliko sramu, občutkov nesproščenosti in tesnobe.

Od ne-varnega k varnemu

Teorija navezanosti, ki je danes še vedno predmet diskusij in raziskovanj, govori o tem, da je izkušnja odnosov iz zgodnjega otroštva temelj vseh nadaljnjih odnosov. Stil navezanosti iz otroštva pride ponovno na plan v obdobju odraslosti in se najbolj izrazi v partnerskem odnosu. Ne-varni stili navezanosti so polni obrabnih mehanizmov, ki jih je moral otrok nekoč razviti, da se je lahko znašel in preživel. V odraslem obdobju in v partnerstvu pa postanejo ti obrambni mehanizmi nefunkcionalni in mnogokrat predstavljajo bolečino odnosa in kličejo po spremembi in razrešitvi.

Za otroške stile navezanosti največkrat velja, da ostanejo stabilni, saj v obdobju otroštva ni možnosti za preoblikovanje navezanosti (isto družinsko okolje). Obdobje odraslosti pa prinaša več sprememb in s tem tudi več možnosti za preoblikovanje stila navezanosti. Nove življenjske situacije, preizkušnje in izkušnje lahko prinašajo spremembe navezovalnega vedenja. To so potrdile tudi dolgoletne raziskave, ki govorijo o tem, da so pari z ne-varnim stilom navezanosti (npr. tesnoben stil) po določenem času lahko zgradili odnos v katerem se oba počutita enakovredno, varno, ljubljeno in si lahko zaupata. Vsekakor pa k temu pripomore samo trud, delo na odnosu, prizadevanja za spremembe in nove, lepše izkušnje, ki presežejo neprimerne ali pomanjkljive izkušnje odnosov iz otroštva.

Ali NND lahko pripomore k varni navezanosti?

Raziskave kažejo, da so pari, ki živijo po načelih naravnih metod, med seboj bolj povezani in imajo globlji odnos v primerjavi s pari, ki uporabljajo hormonsko ali mehansko kontracepcijo ali pa se poslužujejo prekinitve spolnega odnosa. Navajajo vidne pozitivne spremembe in napredek v odnosu po tem, ko so si dopustili živeti po načelih NND v primerjavi pred to izkušnjo. Največkrat izpostavijo, da je takšen način življenja v njun odnos prinesel več komunikacije, poslušanja, odkritosti, razumevanja, zaupanja, občutkov pripadnosti, varnosti in ljubljenosti, spolnost pa so lahko ovrednotili na nov, bolj osrečujoč način. V svetovnem merilu začne največ parov NND uporabljati iz finančnih razlogov in šele nato iz osebnih, etičnih in moralnih prepričanj. Torej se niso vsi pari podali v tak način življenja s pričakovanji ali z željo, da bo to pozitivno preoblikovalo njihov odnos.

Način življenja po načelih NND par spodbuja, da živi uglašeno z žensko cikličnostjo in jima obenem daje priložnost, da svoj odnos vidita in gradita celostno ter jima s tem pomaga, da spolnost dobi v njunem odnosu primerno in hkrati pomembno mesto. Pari, ki se odločijo zares živeti po načelih NND se vsak ciklus srečajo tudi z dnevi vzdržnosti (teh je bistveno manj v primerjavi s tistimi dnevi ciklusa, ko spočetje ni mogoče). Prav ti dnevi postanejo največja priložnost za gradnjo raznolike intime, ki pa ne temelji samo na ravni telesa in spolnosti, ampak je mnogo več, kot samo to. Dnevi vzdržnosti namreč postanejo pomembno obdobje v katerem se imajo možnost izraziti vse tiste stvari, ki bi jih spolnost sicer zamašila in prekrila, in bi na ta način lahko hitro postala le sredstvo za zapolnitev čustvene praznine. Pari, ki se podajo na to pot začnejo bolj živeti v stiku s samim seboj in začnejo nezavedno odkrivati globine in širine svojega notranjega sveta, tudi tistih stvari, ki so ostale še nedotaknjene in ne-prepoznane, hkrati pa se naučijo kako ta svoj svet vsakič znova razkrivati tudi drug drugemu. To ju spodbuja h nenehni in odkriti komunikaciji, ki je nepogrešljivo in najpomembnejše sredstvo za preoblikovanje in gradnjo odnosa.

Iz tega lahko sklepamo, da je življenje po načelih NND gotovo eden izmed načinov s pomočjo katerega lahko par oblikuje varno navezanost ali pa svoj odnos preoblikuje iz ne-varnega stila v varen stil. Prav tako je takšen način življenja pot, ki dvema omogoča, da lahko svoj odnos nenehno nadgrajujeta in skupaj z njim rasteta.

Zagotovo pa bi bilo na tem področju zanimivo narediti podrobnejšo raziskavo o tem, kako in na kakšen način življenje po načelih NND pripomore k oblikovanju varne navezanosti partnerskega odnosa.

Viri:
Teorija navezanosti (Tomaž Erzar, Katarina Kompan Erzar, 2011)
The Billings method (Evelyn Billings, Ann Westmore, 2011)
Inovacijska relacijska zakonska terapija (Christian Gostečnik, 2015)
Anatomija Ljubezni (Helen Fischer, 2017)
Bulletin of WOOMB International Ltd (2018)

Shopping Cart