Zakaj se zaljubimo?
Ljudje smo socialna bitja in smo ljudje odnosov. Nekje globoko v nas, v intrapsihični strukturi, je hrepenenje po tem, da bi nas nekdo slišal, sprejemal in razumel. Želimo si nekoga s komer bi lahko ustvarili pristno povezanost, nekoga ob komer bi se lahko počutili varno in ljubljeno. Te potrebe, želje in hrepenenja so naravna in celo nujna, človek je namreč edino bitje, ki lahko postane notranje najbolj izpolnjen samo ob drugem človeku. In to je eden od razlogov zakaj se zaljubimo.
Zaljubljenost, sila narave
Zaljubljenost je stvar telesa in temelji na organski ravni. Zaljubljenost ni stvar volje ali odločitve, ne moremo se zavestno odločati v koga se bomo zaljubili in kdaj bomo zaljubljenost kar odrezali, ker morebiti ni prava. Zaljubljenost je fiziološki pojav, je sila narave, je hrepenenje telesa po nečem, kar pozna že nekje od prej. Zaljubljenost se nam vedno prebudi ob človeku, ki bo lahko pozdravil notranje rane iz otroštva in bo lahko zadovoljil vse tiste potrebe, ki so ob starših ostale prazne in neizpolnjene. Ob zaljubljenosti se aktivira amigdala – center v možganih, ki je odgovoren za nezavedni spomin. Spomni se tistih neizpolnjenih otroških potreb in potlačenih bolečin, zato ima silno potrebo, da neka oseba to prebudi, pozdravi in predrugači.
Brez napak in pomanjkljivosti
Zaljubljenost je najmočnejše čustvo. Ob tem si dva prebudita najmočnejše vzgibe in strastna organska čustva privlačnosti. Možgani pod tem vplivom sprožijo popolnoma drugačno delovanje hormonov, zato tudi človek takrat deluje drugače. Zaljubljenost človeka spodbudi k temu, da je zmožen osvajanja in sprejemanja impulzov drugega. V fazi zaljubljenosti je človek kakor otrok z vsemi zadovoljenimi potrebami s strani mame in očeta. Ob enem pa drugo osebo vidi v najlepši in najpopolnejši luči. Tudi sami smo takrat v očeh drugega vidni brez napak, brez pomanjkljivosti, videti smo popolni in zaradi tega smo občudovani. Zaljubljenost je torej trik narave, da ne zbežimo od človeka, s katerim nam je dana možnost rasti, že ob prvi stvari, ki nam ne bi bila všeč. Tako močna je, da nas prisili zgraditi tesno zvezo s partnerjem, dovolj trdno, da bo lahko preživela tudi težavnejša obdobja, vse dokler ne bo intima tako globoka, da bo lahko ona prevzela to nalogo. Nobena zaljubljenost ni napačna, ampak je sporočilo, da bi imeli ob tem človeku priložnost zgraditi najboljšo verzijo samega sebe.
Zaljubljenost mine, ljubezen raste
Naravno je, da zaljubljenost enkrat mine. Tisti metuljčki in lebdenje nad tlemi ima svoj rok trajanja, ki pa časovno vnaprej ni opredeljen, ampak se od posameznika do posameznika razlikuje. Zaljubljenost je hkrati takšna preobremenitev za telo, da ne more trajati večno. Ščemenje v želodcu, nenehno izločanje večje količine adrenalina in pospešeno delovanje nadledvične žleze, hitra poraba sladkorjev v telesu, telesne senzacije, zmanjšana količina spanja ali celo nespečnost, pospešena prebava, spremembe v prehrani, … vse to je za telo velik napor in če bi vse to trajalo dolgo časa, bi vodilo v izčrpanost telesa in v bolezen. Zato pričnejo tista intenzivna čutenja minevati in dobivati drugačne oblike, zaljubljenost mine in se začne oblikovati v ljubezen.
Odločitev
Kakor je pri zaljubljenosti narava poskrbela, da človek nima besed pri tem, kdo bo pritegnil našo pozornost do te mere, da se celo procesi v telesu spremenijo, je potem poskrbela tudi za to, da se človek lahko svobodno odloči s kom želi biti v odnosu. Odnos se zares začne šele takrat, ko zaljubljenost mine. Takrat se naval čustev umiri, umiri se tudi telo in delovanje hormonov. To pomirjeno stanje naredi med dvema prostor za ustvarjanje čustvene navezanosti. Pri ženskah za čustveno navezanost skrbi predvsem hormon oksitocin, ki se izloča in deluje počasi, k izločanju pa ga spodbuja hormon estrogen. Za čustveno navezanost pri moškem poskrbi adrenalin, ki prav tako narašča počasi, ob vrhuncu pa povzroči, da se moški počuti ugodno in prične uživat. Vsi hormoni navezanosti se pričnejo najpogosteje izločat ob skupnih aktivnostih, v trenutkih, ki ustvarjajo prijetno vzdušje, ob dotikih, poljubih, … Če je prej zaljubljenost kar sama poskrbela za medsebojno magnetenje in privlačnost, se morata v odnosu dva sama truditi za negovanje te navezanosti in poskrbeti za izločanje zadostne količine tistih hormonov, ki povzročajo ugodje.
Najboljša verzija sebe
Po tem, ko zaljubljenost mine, človeka ob sebi spoznamo v drugačni luči. Opazimo lahko njegove napake in pomanjkljivosti, celo tiste stvari, ki so nam bile sprva všeč, nam gredo potem najbolj na živce. Tudi sami nismo več v očeh drugega tako občudovani, kot smo to bili v fazi zaljubljenosti. Prav to daje prostor odločitvi za odnos. Nastopi čas, ko se mora vsak zase vprašati: “Ali sem pripravljen/a sprejet njene/ njegove napake in živeti z njimi? Ali sem lahko ob tej osebi najboljša verzija sebe? Ali se lahko ob tej osebi izpolnim, kot ženska/ moški?” Proces od zaljubljenosti do ljubezni človeku naposled pušča popolno svobodo in dopušča, da lahko odnosu reče NE ali DA. Za ljubezen se odločimo na zavestni ravni in je na neki točki le stvar razuma.
Kovčki iz otroštva se odprejo
Potem, ko se v odnosu ustvari čustvena navezanost, se lahko odprejo kovčki iz otroštva. Prebujajo se vse tiste potlačene in neizrečene stiske, bolečine in travme. Vse tisto od česar smo se morali, kot otroci distancirati, da smo lahko preživeli, saj bi bilo takrat soočanje s težkim prehudo. V odnosu si dva nezavedno prebudita tiste “strašne nočne more”, ki sta jih včasih doživljala v svojih izvirnih družinah. Odnos postane oder njune osebne zgodovine. To se zgodi samo z enim in edinim namenom, da bi težko končno postalo razrešeno. Prav v odrasli dobi, v odnosu z nekom, ki nam predstavlja varen pristan, dobijo vse te stvari priložnost, da postanejo končno slišane, da jih preoblikujemo in jih naredimo neboleče. Bolečine in stiske se vedno izrazijo v vsakem odnosu. Prisotne pa so toliko časa, dokler jih par ne ozavesti in ne pričneta stvari v odnosu delati drugače in si s tem dajati nove izkušnje prav v tistih stvareh, ki so bile včasih zatrte, razvrednotene in so ranile. Vse to se odraža preko kriz odnosa in zato lahko rečemo, da krize niso nepotrebne, ampak so priložnost za zdravljenje starih ran in za rast odnosa, za rast ljubezni. Tudi zato se človek zaljubi, da lahko ob nekom prebudi travme iz otroštva, tudi tiste nezavedne, jih v odnosu predela, preoblikuje in omogoči, da globoka bolečina počasi odide.
