Vzroki spontanega splava

13.5.2020

V primeru, ko nastopi spontani splav, se posteljica odlušči od stene maternice, krvne žilice se pretrgajo, nastopi krvavitev. Spontani splav označuje spontano prekinitev nosečnosti, preden je plod sposoben za preživetje v zunanjem okolju. Nekatere statistike kažejo, da se vsaka 4. nosečnost zaključi s spontanim splavom. Odstotek je torej zelo visok, pri čemer so to zgolj podatki za nosečnosti, ki jih je bilo že mogoče potrditi z ultrazvokom. Če upoštevamo še obdobje »kemične nosečnosti«, ki jo zaznajo le hormonski testi, je odstotek spontanih splavov precej višji. V takšnih primerih mnogo žensk niti ne ve, da so doživele spontani splav oziroma da so bile sploh noseče, saj krvavitev zamenjajo z menstruacijo. Zgodnji spontani splavi ostajajo v večini primerov nepojasnjeni (v kar 60%). Najpogostejši vzrok za spontane splave pa so kromosomske nepravilnosti. Drugi vzroki za spontani splav so še hormonske motnje, anatomske nepravilnosti maternice ali materničnega vratu, imunske motnje, okužbe in nekatere bolezni. Včasih so spontane splave smatrali za normalne. To naj bi bil način narave, da konča nosečnost, ki bi se tako ali tako končala. Danes pa medicina prihaja do tega, da je vsak spontani splav posledica določenih patoloških stanj. Najti natančen vzrok za spontani splav je pravzaprav eden največjih izzivov v medicini. Je pa obdobje v katerem spontani splav nastopi pomembna informacija.

Kromosomske nepravilnosti

Ob združitvi ženske spolne celice in semenčice se prične celična delitev. Zgodi se, da pride do okvare kromosomov kar privede do propada oplojene jajčne celice. Spontani splav kot posledica kromosomskih napak navadno nastopi v prvem tromesečju, do 12. tedna. Po koncu prvega tromesečja se število splavov, ki so posledica genetskih nepravilnosti, zmanjša na manj kot 10%. Spontani splavi zaradi kromosomskih nepravilnosti so pogostejši v poznih 30-ih in po 40. letu starosti. Takrat pogosteje prihaja do t.i. procesa anevploidija, pri katerem pride do odklona števila kromosomov zarodka in posledično do propada oplojene jajčne celice. Ali je šlo za kromosomsko napako lahko pokaže analiza splavljenega tkiva. Vendar pa pri prvi izkušnji splava, se ginekolog najbrž še ne bo odločil za pošiljanje tkiva na analizo, ampak bo le predvideval, da je bil to vzrok splava.

Hormoni

Kadar so vzrok za spontani splav hormonske motnje, se ta zgodi do 10. tedna nosečnosti, po tem obdobju namreč tvorbo hormonov prevzame posteljica in morebitno pomanjkanje hormonov v materinem telesu nima večje vloge. Najpogostejša težava pri hormonskih motnjah je pomanjkanje progesterona zaradi prehitrega propada rumenega telesca. Da gre v ženskem telesu za prenizko vrednost progesterona, lahko opazimo tudi iz ciklusa in sicer preko kratkih lutealnih faz (faza je krajša od 11 dni), kapljičnih krvavitev pred menstruacijo, slabše opažene kvalitete sluzi in tudi preko močno izraženih PMS-jev. Nizka vrednost progesterona je pogosto znamenje, da nosečnost ne bi imela možnosti, da se obdrži. Sum na nezmožnost nadaljevanja nosečnosti zaradi težav s progesteronom se lahko potrdi ali ovrže s pomočjo dveh ločenih biopsij endometrija. Drugi pogost problem v povezavi s hormoni so nezdravljene težave s ščitnico. V tem primeru je zdravljenje ščitničnih težav primarno.

Nepravilnosti maternice ali materničnega vratu

Neobičajna oblika maternice je lahko vzrok za nezmožnost ugnezditve zarodka. Če se zarodek ugnezdi ravno v predel stene, kjer ne bo imel možnosti za optimalen razvoj, bo najverjetneje nastopil spontani splav. Obstajajo različne stopnje pregrad in nekatere so tako majhne, da ne povzročajo nobenih težav, spet druge bistveno povečajo možnost za spontani splav. Neobičajna oblika maternice in oslabljen maternični vrat sta lahko razlog za prezgodnji porod in sicer najpogosteje v obdobju med 12 do 24 tedni. V času rasti dojenčka, mu nepravilna oblika maternice preprečuje širjenje, šibek maternični vrat pa se lahko prične odpirati, saj ne zdrži teže otroka. Oboje se lahko dokaj uspešno zdravi kirurško.

Imunske motnje

Pri antifosfolipidnem sindromu imunski sistem pomotoma proizvaja protitelesa, ki napadajo določene beljakovine v krvi in ne vsiljivce v organizmu kot so na primer virusi in bakterije in proti katerim bi morala delovati. Antinuklearna protitelesa se tvorijo pri avtoimunskem odzivu, kjer protitelesa napadajo telesu lastne celice. Obstajata dve vrsti antifosfolipidnega sindroma, in sicer primarna, ki se pojavlja samostojno, in sekundarna, ki se pojavlja kot avtoimunska motnja. Pri avtoimunskem odzivu vzrok še ni popolnoma pojasnjen. Obstajajo pa določeni dejavniki, ki povečujejo tveganje za razvoj antifosfolipidnih protiteles: infekcije (sifilis, HIV, hepatitis C in malarija), določena zdravila, genetska izpostavljenost. Protitelesa lahko prepoznajo očetov dedni material kot tujek, zato pride do zavrnitve zarodka. Antifosfolipidna protitelesa lahko povzročijo tudi krvne strdke v posteljici (odvisno kako veliki krvni strdki nastajajo in kam v telesu potujejo), ki ovirajo ali upočasnijo dotok krvi do ploda, kar pa povzroči smrt ploda. Zaradi protiteles spontani splav najpogosteje nastopi v prvem tromesečju. Protitelesa so vzrok za 10 do 15% ponavljajočih se splavov. Prav pri ponavljajočih spontanih splavih v istem obdobju nosečnosti lahko posumimo, da je antifosfolipidni sindrom vzrok za splave. V tem primeru je potrebno opraviti test na protitelesa. Zdravila za antifosfolipidni sindrom zaenkrat ni, obstajajo pa številna zdravila, ki učinkovito zmanjšujejo tveganje za nastanek krvnih strdkov. Za zdravljenje sindroma zdravniki običajno predpisujejo zdravila, ki preprečujejo zgoščevanje krvi kot je na primer aspirin ali heparin. Čeprav je antikoagulacijska terapija med nosečnostjo zapletena, je dobra novica ta, da običajno prepreči splave, povezane z antifosfolipidnim sindromom.

Okužbe

Najpogostejše okužbe, ki lahko povzročijo spontani splav so okužbe kot posledica spolno prenosljivih bolezni (sifilis, gonoreja, klamidija …) in okužbe kot so mikroplazma, toksoplazma, listerioza, malarija in ošpice. Obstajajo bolezni, ki lahko povzročijo spontani splav ali deformacijo zarodka, če za boleznimi ženska zboli prav v času nosečnosti. Te bolezni so recimo norice, peta bolezen, hepatitis A in B. Če ne veste, ali ste jih že prebolele ali ne, se posvetujte z zdravnikom, ki vas bo poslal na testiranje. Okužbo, ki povzroči vročino nad 38 stopinjami, je treba obravnavati takoj. Obstaja majhno tveganje, da lahko dolgotrajna vročina vpliva na plod.

Starost

Starost je dejavnik za splav v smislu spremembe v telesu, ki so posledica staranja. Prvi in najpogostejši problem je s kromosomi. Niste vi tisti, ki imate težave, pač pa vaše jajčece ali semenčice, ki se tudi starajo. Starosti lahko prinese tudi druge težave, kot so slabo zdravje, bolezni ali hormonsko neravnovesje, zaradi česar se nosečnost težje obdrži. Te težave so bolj opazne po 40. letu.

Splava ne povzroči:

Slabo počutje, prehlad, padec, udarec ali nesreča navadno niso razlog za splav, kot to ženske v strahu pogosto domnevajo. Dojenček je v svojem ovoju dobro zaščiten, obdan je s tekočino, in celo močni udarci v trebuh ga bodo verjetno le zazibali. Ko spontani splav nastopi, ga ne moremo z ničemer preprečiti. Navadno preteče kar nekaj časa od takrat, ko zarodek »umre«, do takrat, ko mi splav zaznamo ali ga diagnosticiramo.