Partnerska navezanost in spolnost
Spolnost ima v odnosu posebno mesto; če bi odnos risali v obliki piramide, bi bila spolnost na vrhu te piramide. Spolnost je v odnosu pomembna, vendar ne sme postati najpomembnejša in ne sme ostati edina stvar odnosa. Spolnost je najgloblji način intime in je najmočnejša izkušnja, saj se lahko samo v tem okolju spočne novo življenje. Če želimo razumeti, kdaj in kje v odnosu nastopi spolnost, si poglejmo na kakšen način ima odnos priložnost rasti in se razvijati.
Od zaljubljenosti do odnosa
Zaljubljenost je fiziološki pojav, je sila narave, ki se nezavedno prebudi ob človeku, ki bo lahko zadovoljil vse tiste notranje potrebe, ki so v času otroštva ob starših ostale prezrte in neizpolnjene. Faza zaljubljenosti ima svoj rok trajanja, saj predstavlja za telo preveliko obremenitev zaradi česar ne more trajati večno. Zaljubljenost mine tudi z namenom, da lahko začno intenzivna organska čutenja dajati prostor razumu in odločanju. Komaj takrat, ko zaljubljenost mine, ko se vrtiljak najmočnejših čutenj umiri, začne nastajati tudi odnos. To pomirjeno stanje telesa omogoča priložnost za ustvarjanje čustvene navezanosti med dvema. Navezanost prebuja za gradnjo odnosa nujno potrebno željo in hrepenenje po biti drug z drugim. Za ustvarjanje čustvene navezanosti skrbijo hormoni, med njimi najbolj: dopamin, estrogen, testosteron, adrenalin in oksitocin. Ti hormoni se izločajo ob skupnih aktivnostih, ob skupnem preživljanju prostega časa, ob dotikih, poljubih, ob pogovorih ter preko dejanj in izkušenj, ki sporočajo, da smo za drugega pomembni in se ob njem čutimo sprejeto, slišano, ljubljeno in spoštovano.
Spolnost brez čustvene navezanosti
Prezgodnji spolni odnos brez temeljev in čustvene navezanosti, bo temeljil samo na fiziološki – telesni ravni. Pri takšni obliki spolnosti se izločajo visoke koncentracije navezovalnih hormonov, ki so odgovorni za telesne senzacije in občutja ugodja, vendar pa čustvena navezanost ne bo ustvarjena, saj za to ni bilo poskrbljeno že prej in hormoni niso odigrali pomembne vloge postopnega navezovanja in ustvarjanja čustvene bližine. V tem primeru bosta dva deležna samo telesne izkušnje, čustveni svet pa bo ostal prezrt in nerazvit, zaradi česar bosta dva ostajala na ravni nebesednega stika, spolnost pa bo postal edini način za razreševanje notranjih stisk in konfliktov brez, da bi se jih najprej sploh zavedala. Ob nastali notranji stiski in bolečini enega ali obeh, bo telo reagiralo z močno željo po spolnosti, saj bo telesu to edini poznan način, kako naj nastalo stisko umiri in regulira. Takšna izkušnja spolnosti vodi v odvisnost od spolnih odnosov.
Logika vsakega odnosa je...
Faze od zaljubljenosti do odnosa kažejo, kako pomembno je, da si dva najprej dovolita razvoj tistega kar temelji na čustveni ravni. Odnos ima najprej čustveno logiko in šele nato telesno, zato je pomembno čemu dva tudi v resnici najprej sledita. Od človeka s katerim vstopimo v intimen odnos najprej pričakujemo: sprejemanje, spoštovanje, varnost in dovolj prostora. V odnosu je nujno potreben čas preverjanja: »Ali je ob njem dovolj varno? Ali me resnično vidi kot žensko? Ali je on resnično tisti, ki bo zdržal z mano in bo ostal ob meni? Ali se ob njej čutim spoštovano? Ali sem ob njej jaz res lahko jaz? Ali se v tem odnosu lahko navežem?« Kadar gresta dva prehitro v spolnost, preden uspeta ustvariti čustveno navezanost ter preveriti in zgraditi temelje odnosa, kasneje ne bosta zmogla začutiti, kdaj so njune meje prezrte: kdaj ni več spoštovanja, kdaj v odnosu nisi sprejet, kdaj zmanjka varnosti in kdaj zate ni več prostora. V tem primeru pa se dva lahko znajdeta v nenehnem stanju bolečih zapletov, brez okolja, ki bi jima nudilo razumevanje in priložnost za razrešitev.
Odgovornost
S tem, ko med dvema raste odnos, raste tudi odgovornost. Na začetku odgovornost v odnosu temelji na bolj blagih oblikah in nato postopno narašča. Na primer: držanje za roke: kaj sporočam s tem, ko te držim za roko? Poljub: kaj sporočam s tem, ko te poljubim? Samorazkrivanje: kaj sporočam s tem, ko ti pripovedujem o svojih skritih in najglobljih čutenjih? Za vsa storjena dejanja v odnosu smo odgovorni. Spolnost v odnosu zahteva največjo odgovornost, odgovornost najprej do sebe, odgovornost do drugega in odgovornost do novega življenja, ki se lahko v spolnem odnosu spočne. Odgovornost do sebe v tem primeru pomeni, da veš koliko si vreden in se zato ne daš drugi osebi zlorabljati, izkoriščati ali dati v preverjanje lastne vrednosti. Prav tako je nujno potrebna odgovornost do drugega: »Ali gledam nate kot na žensko / moškega ali kot na objekt? Sprejemam, ljubim in spoštujem te, želim si, da si pripadava in ne izrabljam tvojega telesa samo zaradi mojega užitka.« In ne nazadnje, odgovornost do novega življenja: »Najin odnos stoji na temeljih, je izoblikovan in dovolj trden, da bi ob morebitnem spočetju novemu življenju predstavljal dovolj varno in ljubeče okolje.« Kadar dva v odnosu naredita nekaj za kar nista še sposobna prevzeti odgovornosti, se bodo začeli prebujati sram, jeza, žalost, gnus, nezadovoljstvo, razočaranje, krivda.
Doživetje spolnosti je pomembno
Kako z nekom doživimo spolni odnos je pomembno. Ljudje, ki po spolnem odnosu občutijo nelagodje, sram, celo gnus in kasneje občutja krivde, imajo lahko v prihodnosti na področju spolnosti velike težave, saj jim predstavlja nekaj v čemer se niso zmožni sprostiti, lahko jim celo prebuja strah, kar kasneje lahko pripelje do bolečih spolnih odnosov, do izogibanja telesni intimi in drugih resnih težav na področju spolnosti. Zato se je na tem mestu dobro vprašati: »Ali sva si v odnosu že dovolj blizu, da lahko doživiva takšno spolnost, ki nama bo omogočila, da bova tudi v prihodnosti doživljala spolnost kot nekaj lepega, izpolnjujočega, nekaj kar prinaša prijetne občutke in ugodje?«
Gradnja raznolike intime je predigre
S tem, ko dva gradita odnos in svojo raznoliko intimo k čemur spada skupno preživljanje prostega časa, pogovor, nenehno spoznavanje in razkrivanje notranjega sveta drug drugemu, ustvarjata sproščenost v odnosu in se učita prepuščanja. Način kako se dva drug drugemu v odnosu prepuščata in sposobnost za medsebojno sproščenost se vedno odraža v spolnosti. Tu gre izpostaviti še eno zanimivost, ena izmed raziskav je pokazala, da je moškim, ki so v resnih in dolgoletnih zvezah, bolj kot lastni užitek, ki ga doživijo ob spolnem odnosu, pomembno to, da lahko v spolnosti zadovoljijo svojo žensko. Ženska pa bo imela v spolnosti večjo možnost, da bo občutila telesno zadovoljitev, če bo imela v odnosu najprej občutek pripadnosti, pomembnosti, ljubljenosti in varnosti. Torej zadovoljitev potreb v odnosu se najprej začne na drugih področjih in šele nato v spolnosti.
Poroka kot mejnik
Raziskave kažejo, da sta dve leti potrebni za to, da dva lahko zgradita odnos, nujno potrebne temelje in čustveno bližino. Vendar pa leta in številke še niso dovolj dober pokazatelj tega, kje dva v odnosu sta. Torej ne sprašujta se, koliko časa sva skupaj, ampak predvsem, kako sva skupaj? Dva, ki sta si dovolila rasti drug ob drugem, se preveriti, preizkusiti in utrditi tudi preko konfliktov in medosebnih kriz, se lahko za odnos ter drug za drugega tudi resnično odločita na povsem zavedni in razumski ravni. Poroka, bodisi le civilna, bodisi tudi kot zakrament svetega zakona, je lahko potrditev te odločitve. Potemtakem je poroka mejnik za spolnost, mora pa biti sprva tudi odnos dovolj zrel za poroko.
Vzdržnost, dragocena izkušnja
Prav zaradi izkušenj, ki jih dva dobita s tem, ko si dovolita, da najprej nastane in zraste njun odnos, si omogočita, da bo njun odnos preživel obdobja vzdržnosti s katerimi se bosta srečevala kasneje v zakonu. Vsi pari se namreč tudi v kasnejših obdobjih življenja srečujejo z dnevi vzdržnosti (rizična nosečnost, obdobje po porodu, obdobje po izkušnji splava, bolezenska stanja enega od partnerjev, daljša odsotnost enega od para, življenje po načelih nnd, menopavza ipd.) in v tistih primerih, kjer so pari lahko zgradili raznoliko intimo, bodo zaradi trdnega odnosa ta obdobja lažje preživeli, si jih osmislili in jih celo izkoristili. V obratnem primeru pa bodo ta obdobja v odnos prej prinesla občutja praznine in pustost odnosa z mnogimi notranjimi stiskami, ki bodo najverjetneje ostale nenaslovljene.
