Spontani splav, intervju s specialistom ginekologije

16.2.2022

O spontanem splavu sem na ABili že nekajkrat pisala. Podrobneje sem ga, skupaj s primeri, opisala v članku Spontani splav. Vzroke zanj pa sem predstavila v članku Spontani splav in njegovi vzroki. Tokrat sem k pogovoru o tej temi povabila specialista ginekologije, dr. Žiga Jan. Vabljeni k branju.

1. Kateri so najpogostejši vzroki za nenačrtovano predčasno prekinitev nosečnosti oz. za spontani splav?

Med znanimi razlogi je zagotovo najbolj pogosta genetska napaka zarodka, večinoma naključna. Genetska okvara pojasni 40% spontanih splavov. Pogosto se tudi ne razvije zarodek, zlasti pri spontanih splavih pred osmim tednom nosečnosti. Med pogostejšimi vzroki so tudi antifosfolipidni sindrom ter nezadostno delovanje rumenega telesca (kar vodi v relativno pomanjkanje progesterona, za nosečnost zelo pomembnega hormona). Med znane vzroke prištevamo sladkorno bolezen nosečnice ali pa miome maternice. Velikokrat pa vzrok vseeno ostane nepojasnjen in medicina ne more dati odgovora, zakaj je prišlo do izgube nosečnosti, približno v 50% primerih.

2. Se vam zdi, da je danes več primerov spontanih splavov v primerjavi z 10, 30 ali 50 let nazaj? Če ja, zakaj bi bilo temu tako?

Primerjava s podatki iz preteklosti ni možna, saj je pred dvajsetimi leti bila ginekologija nekoliko drugačna: bilo je več umetnih splavov, v 80. letih celo 50%. Domačih testov za nosečnost je bilo manj in so bili še nezanesljivi. Ultrazvočnih preiskav je bilo manj. Danes več žensk uporablja kontracepcijo, redkeje zanosi in nosečnost tudi časovno bolj načrtuje. Na voljo so tudi zelo natančni domači testi za nosečnost. Zato se ženske relativno hitreje senzibilizirajo za zgodnjo nosečnost v primerjavi s preteklostjo. Po drugi strani je povprečna starost nosečnic narasla, kar pomeni, da se ženske kasneje odločajo za družino. Ravno starost pa je eden poglavitnih dejavnikov tveganja za spontani splav: pri tridesetletnici je jajčece že 30 let zaustavljeno pri delitvi kromosomov, zato po 35. letu vsako leto prinaša dodatno tveganje za kromosomske napake. Vseeno menimo, da spontanih splavov dandanes ni ne več ne manj kot nekoč; 10-20% nosečnosti se konča s spontanim splavom. Po 35. letu se spontani splavi povečajo na 25%, po 40. letu pa že na 50%, kar je pomembno za starajoče se pare, ki načrtujejo družino.

3. Zakaj ni smiselno opraviti preiskave že po drugi izkušnji spontanega splava istega para, navadno se več preiskav izvede komaj po tretjem spontanem splavu?

Verjetnost, da bo ženska imela dva zaporedna spontana splava, je < 3%; verjetnost, da bo imela tri zaporedne spontane splave, je < 1% kar pomeni, da ima ženska s kar tremi spontanimi splavi zagotovo medicinski razlog. Po dveh zaporednih splavih je verjetnost naključja še vedno kar velika, kar pomeni, da bi zelo veliko ljudi preiskovali po nepotrebnem. Vendar se, v praksi, ob pretehtanju individualnih dejavnikov posamezne pacientke ginekologi dostikrat odločijo za preiskave že po drugem spontanem splavu. To je še toliko bolj pomembno za pacientke, starejše od 35. let, ki se jim z zanositvijo, glede na funkcijo jajčnika, mudi.

4. Ali je spontani splav deden?

Nekje 3-5% spontanih splavov je zaradi genetske napake, ki jo prenašajo starši. Tudi sorodniki imajo pogosteje spontane splave. V zadnjem času se take pare napoti h specialistu klinične genetike.

5. Ali morda obstaja kakšna preventiva, ki lahko deluje v smeri preprečevanja spontanega splava?

Veliko pomaga, če se mlajši odločamo za otroke – idealno okrog 25. leta starosti. Opustitev kajenja in alkohola ter zdrav življenjski slog lahko preprečita marsikakšen spontani splav. Nadzor nad sladkorno boleznijo, morebitne operacije na maternici z odstranitvijo mioma, zdravila proti krvnim strdkom – spadajo med ukrepe, ki jih načrtujete skupaj z vašim zdravnikom.

6. Kaj se v zdravstvenih ustanovah navadno naredi z zarodki po spontanem splavu?

Gre za človeško tkivo s katerim se ravna spoštljivo. Prevzeti ga mora specializirano podjetje, ponavadi se ga kremira. Velikokrat potrebujemo tkivo za dodatne preiskave, npr. patološki pregled ali genetsko analizo. Uporaba zarodka za medicinske raziskave ni dovoljena brez soglasja pacientke, odstop drugim npr. farmacevtskim podjetjem pa je prepovedan. Če gre že za malo večje plode, se jih velikokrat pokoplje v skupnem grobu, npr. na Žalah.

7. Ali je paru po izkušnji takšne izgube ponujena kakšna brezplačna in hitra strokovna pomoč, kako je s tem v Avstriji in kako v Sloveniji?

Ginekologi se zavedajo stiske ob izgubi nosečnosti. Najtežjih oblik žalovanja, bolezenskih, je k sreči malo. Pacientke velikokrat potrebujejo psihologa, da bi prebrodile akutno fazo žalovanja. V Avstriji so psihologi na voljo, vendar ne vedno brezplačno (odvisno od zavarovalne sheme). Tudi drugi terapevti, npr. teologi, so iskani.

8. V katerih primerih je smiselno, da par počaka s poskušanjem na ponovno zanositev po več menstrualnih ciklusih oz. kako je z okrevanjem po spontanem splavu?

Če ženska zanosi v prvih treh mesecih po spontanem splavu, je tveganje za ponovni spontani splav kar 50%. Zato priporočamo počakati vsaj 3 mesece, da se v nekaj menstrualnih ciklusih sluznica maternice obnovi in postane ponovno nared za ugnezdenje naslednjega zarodka.

9. Veliko parov poroča, da se po izkušnji spontanega splava soočajo s težavo pri ponovnem doseganju zanositve - ali se morda ve, zakaj oz. kakšni so razlogi za to?

Na žalost je starost pacientk zelo pomemben dejavnik, saj jajčniki po 35. letu pešajo oz. ne delujejo več brezhibno. Za take pare je zelo frustrirajoče, saj jih preganja čas. Menimo, da je pri zdravih parih, ob spolnih odnosih od 2 do 3-krat tedensko, v času enega leta zanositev mogoča pri 80%, v dveh letih pa 85-90%. Zanositev potrebuje tudi nekaj časa oz. potrpežljivosti. Okrog 10% parov pa je žal neplodnih.