Spontani splav

2.2.2022

Spontani splav si največkrat predstavljamo kot potrjeno nosečnost, ki pa se že po nekaj tednih konča z izgubo kot posledica naravne smrti ploda, odmrli plod pa se nato izloči skozi nožnico. V nadaljevanju sta najprej na kratko predstavljena primera v katerih nosečnost sploh ne nastopi in primeri, ko nosečnost nastopi, a se nato predčasno zaključi.

Primeri, ko nosečnost ne nastopi

Lažno pozitiven nosečniški test

Gre za redko sitiacijo pri kateri nosečniški test pokaže pozitiven rezultat, v resnici pa nosečnost sploh ni nastopila. V tem primeru test zazna hormon hCG (humani horionski gonadotropin), ki je sicer v normalnih okoliščinah prisoten samo v telesu nosečnice. Razlogi za lažno pozitiven nosečniški test so naslednji:

  • nedavna nosečnost (npr.: po spontanem splavu, nedavnem porodu ali umetni
    prekinitvi nosečnosti),
  • nekatere redke vrste cist na jajčnikih,
  • nekatera zdravila, ki vsebujejo hormon hcG (nekatera zdravila za izboljšanje
    plodnosti).

Nerazpočen folikel

V tem primeru gre za neuspešno ovulacijo. Folikel v jajčniku se normalno razvija in raste, pojavi se dvig LH hormona, pojavi se tudi plodna sluz, do sprostitve jajčne celice iz jajčnika v jajcevod pa ne pride. Oploditev ne more nastopiti. V tem primeru lahko ženske zaznajo kriterije, ki naznanjajo nastop ovulacije, ta čas s partnerjem izkoristita za spolnost, nosečnost pa potem ne nastopi, saj semenčica ni imela možnosti za oploditev jajčne celice.

Primeri, ko nosečnost nastopi, a se predčasno prekine

Izvenmaternična nosečnost (IMN)

Pri zunajmaternični nosečnosti se oplojena jajčna celica ugnezdi izven maternice – najpogosteje v jajcevodu. Zunajmaternična nosečnost ne more potekati normalno, saj zarodek ne more preživeti v okolju, ki ni maternica. V približno polovici primerov ženske ne opazijo nobenih posebnih znakov ali simptomov, le tiste običajne za zgodnjo nosečnost – izostanek menstruacije, občutljive prsi, slabost. Raven nosečniškega hormona – hcG je običajno nižja kot pri normalni nosečnosti v maternici, saj v tem primeru plod ni več živ.

Simptomi, ki v nekaterih primerih lahko nakazujejo na zunajmaternično so: bolečina v trebuhu in/ ali medenici, krvavitve iz maternice, ki so drugačne od tipične menstrualne krvavitve, huda omotica in omedlevica. Zgodnje diagnosticiranje zunajmaternične nosečnosti je zelo pomembno, saj je potrebno preprečiti razpok jajcevoda in notranje krvavitve, ki so za žensko lahko življenjsko nevarne.

Biokemična nosečnost

Biokemična nosečnost je izguba ploda v zelo zgodnji nosečnosti. Gre za odsotnost prepoznavne nosečnosti na ultrazvočnem pregledu (odsotnost gestacijske vrečke in ploda) kljub temu, da je urinski ali krvni test pozitiven.

V tem primeru do oploditve sicer pride vendar plod odmre zelo kmalu po ugnezditvi v maternici. Odmrli plod se nato v maternici resorbira ali pa se iz telesa izloči ob krvavitvi. Krvavitev kot posledica zgodnjega splava v tem primeru sovpada s časom menstruacije. Ženske, ki so pozorne na svoj menstrualni ciklus pa lahko zaznajo tudi nekoliko kasnejši nastop krvavitve, obilnejšo krvavitev, krvavitev s strdki in bolečino v spodnjem delu trebuha.

Večina žensk biokemične nosečnosti sploh ne zazna, razen če aktivno poskušajo zanositi ter izvajajo redne in zgodnje nosečniške teste. Telo v tem primeru proizvaja hormon hCG, zato krvni in dobro senzitivni urinski testi pokažejo pozitiven rezultat tudi že pred izostankom menstruacije, ultrazvok pa potem ploda ne zazna oz. nosečnosti ne potrdi. Če ženska nosečniškega testa ne bi opravila, sploh ne bi vedela, da je noseča. Biokemična nosečnost povzroča zelo malo simptomov – zato ženske navadno nimajo znakov povezanih z nosečnostjo. 

Anembrionska nosečnost – vrečka brez ploda

Pri anembrionski nosečnosti se oplojena jajčna celica ugnezdi v maternično sluznico, razvije se gestacijska vrečka, v njej pa ni ploda, ker se ta sploh ni razvil ali pa se je razvil in nato zgodaj odmrl in se popolnoma resorbiral. Anembrionska nosečnost lahko nastopi tako zgodaj, da nekatere ženske sploh ne izvedo za nosečnost. Druge ženske pa imajo lahko simptome nosečnosti vključno z zamujanjem menstruacije in pozitivnim nosečniškim testom. V tem primeru se diagnozo največkrat potrdi šele na ultrazvočnem pregledu, kjer se odkrije prazno gestacijsko vrečko oz. odsotnost plodovih odmevov (odsotnost srčnega utripa).

To vrsto nosečnosti povzročajo kromosomske težave, povezane s slabo kvaliteto jajčne celice ali slabo kakovostjo sperme. Pojavi se lahko tudi zaradi nenormalne delitve celic. V vsakem primeru telo ustavi nosečnost, saj prepozna nenormalnosti v razvoju in ve, da ni možnosti za napredovanje nosečnosti.

Molarna nosečnost

Molarno nosečnost povzroča nenormalno oplojena jajčna celica. Pri popolni molarni nosečnosti gre za odsotnost ploda, namesto tega pa se oblikuje »mola«, skupek nenormalnih celic, ki zrastejo v ciste. Lahko pride sicer tudi do razvoja ploda, a v takšni nosečnosti ne more preživeti. Poleg tega pa ima molarna nosečnost lahko resne zaplete za žensko – vključno z redko obliko raka in zahteva zgodnje zdravljenje (prekinitev nosečnosti).

V preteklosti se je večino primerov molarne nosečnosti odkrilo komaj takrat, ko je nastopil spontani splav. Z razvojem ultrazvočnih naprav z visoko ločljivostjo pa je večina molarnih nosečnosti danes diagnosticirana tudi že v prvih tednih nosečnosti. Pojavnost molarne nosečnosti je verjetnejša pri ženskah mlajših od 20 let ali starejših od 35 let.

Zadržani ali tihi splav

V tem primeru je prišlo do oploditve in ugnezditve oplojene jajčne celice, ženska zazna simptome nosečnosti, nosečniški test je pozitiven, a se plod nekje do 20. tedna nosečnosti (najpogosteje med 7. in 13. tednom nosečnosti) preneha razvijati in v maternici odmre. Najpogostejši razlogi za to so kromosomske napake. Ženske v primeru zadržanega splava nimajo nikakršnih znakov, da je prišlo do odmrtja ploda, to potrdi šele ginekološki pregled, kjer se ob ultrazvočnem pregledu ugotovi, da ni plodovih utripov.

V primeru zadržanega splava se večinoma predlaga dva postopka dokončne prekinitve nosečnosti: z zdravili ali z abrazijo (kirurška odstranitev ploda in posteljice).

Spontani splav

Spontani splav predstavlja izgubo nosečnosti kot posledico naravne smrti ploda, preden ta lahko samostojno preživi. O spontanem splavu govorimo do 20. tedna nosečnosti, po tem obdobju pa je smrt ploda označena za mrtvorojenost. Najpogostejši simptom spontanega splava je (močna) krvavitev iz nožnice z bolečino ali brez nje. Ob tem je lahko prisotna tudi slabost, bruhanje, omotica. Krvavitev iz nožnice se lahko začne z blagimi izcedki, ki se postopoma povečujejo, s krvavitvijo pa se skozi nožnico lahko izločijo tudi manjši in večji kosi tkiva. V tem primeru je dogodek dovolj očiten, da ženska lahko sama prepozna nastop splava.

Ko spontani splav nastopi, ga ne moremo z ničemer preprečiti. Navadno preteče kar nekaj časa od takrat, ko plod dejansko odmre pa do takrat, ko ženska splav zazna ali pa je ta diagnosticiran na ginekološkem pregledu.