Zakaj veliko parov misli, da ima težave z neplodnostjo?
Danes veliko parov misli, da ima težave z neplodnostjo, nekateri celo dobijo takšno diagnozo, pa v veliko primerih temu ni tako. Dotaknili se bomo 7 točk, ki govorijo o tem, zakaj se parom lahko prehitro postavi napačno diagnozo – neplodnost in posledično tudi neprimerno obravnavo.
1. Nosečnost v roku enega leta ne nastopi
V primerih, ko par v roku enega leta ne zanosi, kljub temu, da so spolni odnosi redni in nezaščiteni, se v medicini predpostavlja, da ima par težave z neplodnostjo.
Ženska je na ciklus plodna največ 24 ur. Na leto pa lahko le redko ovulira, tudi samo 2x, 3x. Redne krvavitve niso vedno pokazatelj, da je ciklus tudi ploden in da je prišlo tudi do ovulacije. Če v tistih redkih primerih ni prišlo do spolnega odnosa, potem oploditev še ni morala nastopiti. V takšnih primerih rečemo, da se par sooča z zmanjšano plodnostjo, kar pomeni, da ima vse možnosti za zanositev po naravni poti le, da se to lahko pri njima zgodi samo nekajkrat na leto in je zato še toliko bolj pomembno, da poznata in razumeta fiziologijo ženske in moške plodnosti ter vesta, kako prepoznati ženske plodne dneve in ovulacijo.
2. Pri nerednih ciklih se predpostavlja, da so ti za zanositev problematični
Neredni menstrualni ciklusi so največkrat obravnavani kot težava pri doseganju zanositve, zato so ženskam pogosto predpisani hormoni, ki naj bi menstrualne cikluse “uredili”.
Menstrualni ciklusi so bili včasih res bolj redni in vsakič približno enako dolgi (28 dni). Celo ravnali so se po luninem koledarju, saj naravna svetloba vpliva na delovanje hormonov. Zaradi sprememb v življenjskem slogu, so se dolžine menstrualnih ciklov spremenile in ni več tako redko, da je ženski menstrualni ciklus krajši ali daljši od 28 dni, ali pa se dolžina iz ciklusa do ciklusa spreminja. Normalna dolžina menstrualnega ciklusa traja od 21 do 35 dni. V določenih primerih pa traja tudi več, odvisno v katerem plodnem obdobju je ženska. Za žensko, ki je po prekinitvi jemanja s hormonsko kontracepcijo so dolgi in nihajoči ciklusi zelo normalni. Prav tako za žensko po porodu, za mamo, ki doji svojega otroka in za žensko, ki je vstopila v primenopavzalno obdobje. Pri ženski z dolgim ciklusom ovulacija zagotovo ne bo nastopila na 14. dan, ampak na kasnejši dan cikla. V takih primerih imamo težavo, če ginekolog pošilja žensko na preiskave za določanje plodnosti okrog 14. dne ciklusa. Pri dolgih ciklusih bodo vrednosti hormonov, ki so pomembni za ovulacijo okrog teh dni še nizki. Ta enkratna preiskava bo v tem primeru pokazala, da gre za cikluse brez ovulacij, kar pa bo najbrž tudi nerealno.
3. Preiskave se opravlja ob nepravem času
Ženske so na preiskave pogosto napotene ob nepravem času, saj se v medicinski stroki orientirajo po 28-dnevnem ciklusu in tako predpostavljajo, da se ovulacija vedno zgodi okrog 14. dne ciklusa.
Kadar imajo pari težave pri zanositvi, ginekolog lahko par napoti na preiskave za vpogled v stanje njune plodnosti. Ker je ženski menstrualni ciklus dinamičen in ker se nivo hormonov ter delovanje nekaterih reproduktivnih organov znotraj enega menstrualnega ciklusa spreminjajo, je zelo pomembno, v katerem delu menstrualnega ciklusa so določene preiskave izvedene. Ženske so na preiskave pogosto napotene ob nepravem času, saj se v medicinski stroki orientirajo po 28-dnevnem ciklusu. Tako bo ženska, ki ima ciklus krajši ali daljši od 28 dni ali pa se njeni ciklusi v dolžini spreminjajo, najverjetneje opravila preiskavo na neprimeren dan in s tem tvegala, da njeno ginekološko in reproduktivno stanje ne bo pravilno ovrednoteno. Njen rezultat bo pokazal, da »je vse v redu« kljub temu, da temu morda ni tako. Ovira za natančnejšo ginekološko diagnostiko pa lahko predstavlja že to, da se preiskav med vikendi in prazniki ne opravlja. Težava so lahko celo nekaj dnevne čakalne vrste za pregled pri ginekologu. V primerih, ko ženska opravi preiskave na neprimeren dan menstrualnega ciklusa obstaja tveganje, da njena diagnostika in zdravljenje ne bosta pravilno izpeljani.
4. Pogostost spolnih odnosov še ni dovolj
Predvideva se, da če par kljub pogostim spolnim odnosom ne zanosi, ima težave na področju plodnosti. Ginekologi celo svetujejo pogoste in redne spolne odnose, “vsak drugi dan”, za uspešno doseganje zanositve.
Pari, ki si želijo zanositve bodo zagotovo poskrbeli za pogoste spolne odnose, enako jim bo svetoval tudi ginekolog. Navadno se celo predvideva, da če par kljub pogostim spolnim odnosom še ni dosegel zanositve, ima zagotovo težave na področju plodnosti. Vendar pa pogosti spolni odnosi niso dovolj za uspešno doseganje zanositve. Bolj kot to, je pomembno kdaj spolni odnos nastopi. Za doseganje zanositve je nujno, da spolni odnos nastopi, ko ženska zaznava sluz materničnega vratu t.i. vrhunec sluzi, ki naznanja, da je ovulacija že zelo blizu. Ta sluz pa omogoča prehrano in transport kakovostnim semenčicam in je tudi pogoj za uspešno oploditev. V semenskem izlivu je samo 15% semenčic takšnih, ki so oploditve sposobne. Pri pogostih izlivih se lahko kakovost semenčic v izlivu še zmanjša. V nekaterih primerih je s spolnostjo potrebno celo počakati do dneva, ko ženska predvideva, da se pojavlja vrhunec sluzi. Na ta način moški »špara« z dobrimi semenčici do obdobja, ko bo ženska imela dovolj plodne in s hranili bogate sluzi, ki jim bo omogočila prehrano in transport do jajcevoda.
5. Spregleda se partnersko dinamiko in čustveni element
Do težav s spočetjem prihaja tudi zato, ker so v ozadju (potlačene) partnerske in čustvene težave, vendar pa je ta element v večini primerov spregledan in tako ostaja neobravnavan.
Odnos, ki je zavedno ali nezavedno prežet s strahom, negotovostjo, nezaupanjem in z veliko mero napetosti, bo blokiral delovanje spolnih hormonov, ki so pomembni za ovulacijo. Hipotalamus, področje v možganih, je pomemben tako za predelavo čustvenih stanj, kot tudi za nadziranje in uravnavanje endokrinega sistema. V primerih, ko pride do potreb po predelavi intenzivnih in stresnih čustvenih stanj, bo uravnavanje endokrinega sistema in posledično tudi delovanje spolnih hormonov nepopolno in osiromašeno. Tako se lahko zgodi, da ženska ne bo imela ovulacij (kljub rednim krvavitvam). Telo je tu ustvarilo pomembno varovalko v ženskem reproduktivnem sistemu, ki teži k temu, da mora ženska najprej poskrbeti zase, da bo lahko skrbela še za otroka. V takih primerih je nesmiselno iskati in odpravljati vzrok za težave (samo) na telesnem nivoju, ampak je potrebno regulirati (tudi) čustvene napetosti.
6. Ženske se osredotočajo samo na merjenje bazalne temperature
Samo merjenje bazalne temperature in opazovanje temperaturnega nivoja tekom menstrualnega ciklusa ni dovolj za uspešno doseganje zanositve.
Nekatere ženske si pričnejo za doseganje nosečnosti meriti bazalno temperaturo. Nekaterim to svetuje celo ginekolog. Vendar pa samo merjenje bazalne temperature ne bo dovolj za doseganje zanositve, saj se temperaturni nivo, ki je pokazatelj porasti progesterona v začetku drugega dela menstrualnega ciklusa dvigne komaj po tem, ko je jajčna celica že odmrla. Za uspešno doseganje zanositve je nujno potrebno tudi opazovanje sluzi materničnega vratu, ki je ključna za prehrano in transport semenčic do jajcevoda, kjer do oploditve pride. Merjenje bazalne temperature v kombinaciji s plodno sluzjo je lahko v pomoč pri naslednjem; v ciklusu lahko vidimo, če do ovulacij res prihaja, nam je v pomoč pri potrditvi, da je ženska vstopila v lutealno fazo menstrualnega ciklusa.
7. Dogajajo se ponavljajoči spontani splavi za katere pa ženska sploh ne ve
Zgodi se, da par zanositev dosega, ampak se dogajajo zgodnji spontani splavi, ki jih ženska niti ne zazna. Obstaja pa velika razlika med parom, ki spočetje sicer doseže, ampak se ta vedno konča s spontanim splavom in med parom, kjer do zanositve sploh ne pride.
So primeri, kjer se zgodi, da do zanositve sicer prihaja, vendar pa se dogajajo ponavljajoči zgodnji spontani splavi za katere ženska sploh ne ve. V teh primerih krvavitve vzame kot močnejšo menstruacijo in kot sporočilo, da ima za seboj samo še en neuspešen poizkus zanositve. Pri spontanem splavu je skoraj nemogoče za nazaj odkrivati vzrok zanj. Nam pa spremljanje in beleženje menstrualnega ciklusa daje natančnejši vpogled, kaj se v ženskem reproduktivnem sistemu dogaja. Kadar iz ciklusa razberemo, da so lutealne faze prekratke, da se pogosto pojavljajo dolgotrajne kapljične krvavitve že pred menstruacijo, nam to kaže na pomanjkanja progesterona, kar onemogoča vgnezditev oplojene jajčne celice v maternično votlino. Pomanjkanje progesterona se lahko zelo uspešno zdravi in s tem pripomore k uspešni zanositvi in donositvi. Zato je sprva pomembno, da je težava pravilno diagnosticirana, velika razlika je namreč med parom, ki ima težave pri spočetju in parom, ki spočetje sicer doseže, ampak se ta vedno konča s spontanim splavom.
Prav zaradi vseh zgoraj opisanih točk je zelo dobrodošlo, če razume kako pravilno spremljati indikatorje, ki naznanjajo plodne dneve in ovulacijo ter si na ta način vsak dan spremlja in beleži vzorce menstrualnega ciklusa. Tako ima ves čas vpogled v svoj reproduktivni sistem, obenem pa si vodi zgodovino zabeleženih ciklusov, kar pa je realen in pomemben pokazatelj dogajanja na področju njene plodnosti in ginekološkega zdravja. Svetovalci za naravno plodnost se v praksi srečujemo s pari, ki so že bili diagnosticirani kot “neplodni pari” pa se je kasneje izkazalo, da gre samo za zmanjšano plodnost kar pa pomeni, da sta zmožna spočeti novo življenje na popolnoma naraven način, a jima to lahko uspe le v redkih obdobjih.