Najina zgodba se začne kmalu po poroki, ko sva otroka povabila v najin zakon. Presenetilo naju je, da sem zanosila že v prvem poskusu. Zdelo se nama je, da imava na tem področju res blagoslov. Porod je bil sicer težji in končan z urgentnim carskim rezom, zato sva se odločila, da z drugim otrokom počakava približno dve leti, da si moje telo popolnoma opomore.
Ker je prvič šlo tako hitro, nisva niti pomislila, da bi lahko drugič naletela na težave. Ko sva začela ponovno poskušati, sva pričakovala, da bo plus na testu kmalu. A ga ni bilo — ne prvi mesec, ne drugi, ne še mnogo naslednjih. Razočaranje se je ponavljalo, radovedna vprašanja okolice pa so stvar samo še poslabšala.
Začela sem bolj pozorno spremljati cikel, sluz, ovulacijo, ginekologinja je večkrat potrdila ovulacijo, prehodnost jajcevodov je bila v redu. Vse je kazalo, kot da je z mano “šolsko”. Po skoraj treh letih neuspešnih poskusov pa me je prešinilo: cel čas se ukvarjamo le z mano — kaj pa mož?
Predlagala sem, da opraviva še spermiogram. Ker živimo v tujini in je vse samoplačniško, je bila pot nekoliko bolj zapletena. Mož je oddal vzorec in isti dan prejel izvid, ki naju je povsem šokiral: OAT sindrom, normalnih semenčic le 1 %, pod izvidom pa komentar “zagotova neplodnost”. Nisva mogla verjeti. Kako je bilo prvič vse tako enostavno? Napovedi strokovnjakov so bile slabe, možnost naj bi bila le umetna oploditev.
A midva z odločitvijo nisva bila mirna. Oba sva čutila, da v naši družini še nekdo manjka, in želela sva vsaj poskusiti vse, kar je v najini moči, preden bi razmišljala o drugih možnostih. Ker sva že dolgo spremljala ABili in ker sem Alison poznala kot izjemno srčno in strokovno osebo, sem se odločila, da ji pošljem izvid in jo prosim za mnenje. Ta korak je bil zame zelo težak.
Alison je bila iskrena: ne bo lahko, a pozna pare, ki jim je uspelo tudi s takšno diagnozo. Ta stavek nama je dal ogromno upanja. Mož je novico zelo osebno doživljal. Bila je rana, občutek izgube. Zelo pomembno je bilo, da sva se veliko pogovarjala, da sem mu stala ob strani in mu pokazala, da ga ljubim zaradi njega — ne zaradi otrok, ki mi jih lahko ali ne more dati.
Z Alison sva nato skupaj sestavili načrt: katere krvne vrednosti preveriti, katere dodatke vključiti, kako prilagoditi prehrano in življenjski slog. Povezala naju je tudi s prehransko svetovalko Anjo, ki nama je prav tako odprla širšo sliko in naju usmerila. Njene besede “1 % je še vedno dovolj — potrebujeta samo eno” so nama večkrat vrnile upanje.
Mož je po predlogu opravil še urološki pregled, ki ni pokazal dodatnih težav. V začetku februarja sva začela dosledno upoštevati vse napotke — in teh res ni bilo malo. Mož je bil neverjetno predan in discipliniran, jaz pa sem skrbela za vodenje procesa, podporo, pogovor, molitev in stik z Alison. Ona in prehranska svetovalka sta nama bili stalno na voljo in čutila sem, da jima je iskreno mar. Naš dogovor je bil, da poskusiva 4–6 mesecev in nato ponoviva spermiogram.
A test ni bil več potreben. Po dobrih treh mesecih upoštevanja vseh priporočil — je bil test pozitiven. Pod mojim srcem raste otroček, za katerega verjamem, da je malo tudi “ABili otrok”.
Vem, da vse zgodbe nimajo tako hitrega ali srečnega zaključka. A verjamem, da se splača narediti vse, kar lahko, potem pa odpreti srce še malce blagoslovu — in vedeti, da obstajajo tudi druge poti in oblike pomoči.
I&M
