Že kot majhna deklica sem si neizmerno želela družine in nekako sem čutila, da mi to ne bo dano zlahka. Ne znam razložiti, zakaj, a v življenju sem se morala za vse boriti, zato sem imela občutek, da bo tako tudi pri ustvarjanju družine. Vedno sem si želela, da bi bila mlada mamica, da bi imela veliko otrok. Odločila sva se, da najprej končam srednjo šolo, potem pa poskusiva zanositi. Seveda ni šlo. Moji cikli so bili že od nekdaj neredni, diagnosticirali so mi PCOS, plodnega okna nisem znala prepoznati. Nihče nama ni zares razložil, kdaj sploh lahko pride do zanositve — prepričanje je bilo, da “lahko uspe kadarkoli”. Zaradi tega je spolnost postala obremenjujoča. Cikli so trajali 60 ali 70 dni, odnosi so bili vsak drugi dan, več mesecev zapored. To naju je zelo oddaljilo in spolnost je postala muka, obveznost, nekaj, kar se “mora”. Ginekologinja nama je hitro dala napotnico za neplodnost v Ljubljano, čeprav sem imela komaj 20 let.
Sledile so hormonske terapije, vse neuspešne. Nato laparoskopska in histeroskopska operacija, kjer so mi odstranili pregrado. Po tem spet terapije, na koncu pa sva pred konzilijem prejela potrditev za IVF. Prvi postopek je bil zelo uspešen — pridobili so 25 celic, od katerih se jih je 13 oplodilo. Vse so zamrznili, ker je prišlo do hiperstimulacije. Pohvale, koliko celic imava, so bile zame bolj sol na rano, saj sva si želela otroka, ne številke. Decembra 2019 je sledil prvi prenos, ki pa ni bil uspešen. Zelo me je potrlo. To je bilo zame najtežje obdobje — želela sem si le otroka.
Nato je prišla korona. Delala sem od doma, lotili smo se nekaj prenov, veliko sem delala z rokami in se končno sprostila — in maja 2020 sem zanosila naravno. Želela sva si še enega otroka takoj za tem, a ni šlo, kljub temu da sem še dojila in nisem imela cikla. Zato sva se odločila za prenose zamrznjenih zarodkov. Po treh prenosih je uspelo. Bila sva hvaležna, čeprav semmed nosečnostjo veliko krvavela in naju je ves čas skrbelo, kako se bo izteklo, a se je na srečo končalo dobro.
Pri načrtovanju tretje zanositve sva se odločila, da želiva svoje telo podpreti po naravni poti — ne glede na to, ali bova zanosila ali ne. Želela sva, da to postane najin dolgoročni način. Vedela sem, da hormonske terapije zame niso primerne — v srednji šoli sem dvakrat jemala kontracepcijske tablete in se obakrat v pol leta zredila za več kot deset kilogramov.
In tako sva prišla do ABuli in Alison. Z njeno pomočjo, podporo in konkretnimi napotki sem se končno naučila, kaj mi sporočajo moji menstrualni cikli; da se plodno sluz da prepoznati kljub nerednim ciklom — česar prej nisem nikoli razumela. Doma naju o tem nihče ni nikoli poučil, prav tako ne v zdravstvenih ustanovah, v šoli pa se pri eni uri biologije ne naučiš veliko. Podprla sem se z vitamini, začela beležiti izcedke, potrdila ovulacijo z merjenjem temperature. Kmalu po prekinitvi z dojenjem sem ponovno zanosila – naravno! Bila sva presenečena in neskončno srečna, predvsem zato, ker sva bila takrat izjemno povezana. Bila pa sva tudi šokirana, da je “kar uspelo”, saj sem dolgo verjela, da je z mano nekaj narobe.
Žal mi je, da nisva žr prej poiskala pomoči pri ABili, saj sva bila preveč usmerjena samo v cilj, brez razumevanja, da si lahko dava čas in da je to proces. Celoten postopek IVF je v najinem odnosu pustil velik razdor. Nisva se veliko pogovarjala, vsak je bil sam s svojimi strahovi — kaj bo, kako bo. Šele zdaj, po treh letih terapije, zares celiva rane iz tistega obdobja. Zame je bilo najtežje to, da sem imela občutek, da sem v vsem sama. Vsako tableto, vsako injekcijo sem si dala jaz. In vedno znova je prišel občutek, da je z mano nekaj narobe.
Danes pa sem neizmerno hvaležna. Za otroke, ki jih imava. Za to, da sva kljub vsemu ostala skupaj, se učila, rasla, celila. In za še enega malega člana, ki je zdaj na poti.
Nika P.
