Najina zgodba v sodelovanju z ABili se je začela zaradi mojega občutka, da z mojimi cikli nekaj ni v redu. Že od nekdaj sem se srečevala z bolečimi menstruacijami, ki so bile daljše od običajnih. Najbolj so me motile bolečine, saj brez protibolečinskih tablet nisem zmogla. Zraven pa je prišlo še vse ostalo — bolniška odsotnost, nezmožnost organiziranja dela ali pomembnejših dogodkov vnaprej. Nikoli nisem vedela, kdaj me bodo presenetili tisti dnevi, ki so me povsem onesposobili. Pri svoji ginekologinji sem dobila občutek, da je “to pač normalno”, da imam ciste na jajčnikih in naj si pomagam s protibolečinskimi tabletami, saj kontracepcijskih nisem želela že zaradi družinske anamneze (rak na dojki).
Začela sem sama raziskovati, kaj lahko naredim za izboljšanje svojega stanja. Raziskovati pa sem začela tudi zato, ker sva z možem začela razmišljati o naraščaju. Mislila sem: “Naj se zgodi, ko se bo.” Ko pa se po petih mesecih ni zgodilo nič, me je začelo skrbeti (po naravi sem paničarka). Odgovor ginekologinje je bil klasičen: poskušanje vsaj eno leto, spolni odnosi vsak drugi dan. Bolj ko sem se poglabljala, bolj sem se zavedala, da urejen cikel pomeni tudi zdravo plodnost. Takrat sem šele dojela, da moji cikli niso “zdravi” — daljši, neredni, z vmesnimi krvavitvami. Začela sem se bati, da sem neplodna. Sledil je milijon “če-jev” in vprašanj, veliko stresa in paničnega razmišljanja.
Šele takrat sem zares razumela, da zdrav cikel ni samo krvavitev, ampak mnogo več. In tako sem naletela na Alison in ABili. Z možem sva se odločila, da se vključiva v enega izmed ABili programov, kot naložbo za naprej: ureditev cikla in možnost naravne zanositve.
Ko smo začeli s programom, spoznavanjem in raziskovanjem, me je presenetila umirjena energija drage Alison. Toliko razumevanja, poslušanja in strokovnosti. Po prvem srečanju je mož pripomnil, da je ena redkih strokovnjakinj, ki me res sliši in razume moja vprašanja, hkrati pa poda konkretne in otipljive odgovore.
Poglabljanje v cikle je odkrilo marsikaj, česar prej nisem slišala nikjer drugje — a vse je bilo logično in smiselno. Alison nama je svetovala, kako naj izboljšam svoje cikluse in kako povečati možnosti za zanositev. Upoštevajoč napotke sva še naprej skrbno spremljala cikle in se učila. V prvih mesecih se je pokazalo, da ovulacije so prisotne, zato me še ni preveč skrbelo. Misel na neplodnost sem potisnila na stran.
Potem pa so prišli meseci tudi z odsotnostjo ovulacij. Prvi mesec brez ovulacije, nato drugi in še tretji. Takrat sem bila res na dnu, misli v glavi so prešle v “panic mode”, želja po zanositvi pa je bila vse večja. Ob meni je bil partner, moje popolno nasprotje, ki me je ves čas miril: da verjame, da bo šlo, da sva komaj začela, da se bo vse uredilo. In Alison — s svojo mirnostjo, pripravljenostjo poslušati in odgovoriti na vprašanja in stiske, slišati moje strahove in me potem vedno pomiriti ter spodbuditi. Ne bom pozabila njenih (zame ključnih) besed: POTRPEŽLJIVOST in VZTRAJNOST. Zapisala sem si ju na listke in jih nalepila po stanovanju, pisarni, celo v telefon.
Najin odnos z možem je bil zaradi te izkušnje čakanja in neizpolnjenih pričakovanj včasih napet, a hkrati je pokazal, da si res stojiva ob strani. Dostikrat sem imela občutek krivde, da sem jaz “težava”, pa me je mož vedno opomnil, da sva v tem skupaj. Čutil je, da je njegova vloga, da me pomiri — kljub temu da je stresne trenutke do neke mere doživljal tudi sam.
Ker so bile ovulacije redke, smo se začeli pogovarjati tudi o NaPro zdravljenju — o možnostih, ki jih imava, kako poteka, kaj bi to pomenilo za naju. Še pred tem pa smo poleg nefarmakoloških ukrepov z Alison spremenili tudi protokol jemanja progesteronske terapije – potrebno ga je bilo prilagoditi glede na moje cikluse in redke ovulacije. Nasvet osebne ginekologinje je bil, naj s terapijo vsakokrat pričnem na 18. dan ciklusa, vendar pa pri takšnem “na pamet” jemanju terapije in neupoštevanju individualnosti ciklusa lahko pride do zaviranja ovulacij in posledično nezmožnosti zanositve – ravno obratno od tega kar smo si želeli. Po ABili metodi pa sem morala najprej počakati, če sem ovulacijo lahko potrdila in nato kmalu za tem začela s progesteronsko terapijo za podporo maternične sluznice v drugem delu ciklusa. Očitno je bila takšna poteza ključna, saj sem po nekaj mesecih spremljanja ciklusa, sprememb v življenjskem slogu, redni spolnosti v plodnem obdobju in prilagojenem dodatku terapije, le zanosila! NAMA je uspelo. S potrpežljivostjo, vztrajanjem, zaupanjem drug v drugega in predvsem zaupanjem v delo Alison. Hvaležna do neba nestrpno čakava prihod novega člana.
Brina P. J.
