Najina pot do zanositve se je začela pred tremi leti. Že pred poroko sva si predstavljala, kako lepo bi bilo na poročni dan vedeti, da pričakujeva, in to srečo deliti z najbližjimi. Bila sva prepričana, da bo šlo hitro – saj se drugim pogosto zgodi “v prvo” – in z veseljem sva stopila na to pot. A življenje ni vedno posuto z rožicami. Želje so eno, realnost pa drugo. Kmalu se je izkazalo, da ima življenje za naju drugačen načrt: pot vzponov in padcev, ki pa naju je povezala in okrepila. Ob tem sva spoznala srčne ljudi, ki so verjeli v naju, tudi takrat, ko je bilo najtežje.
Prvo nosečnost sva dočakala po sedmih mesecih truda. Ko sva zagledala plusek, se je zdelo skoraj nerealno – redni cikli, oba zdrava, le želja postati starša – pa vendar je trajalo tako dolgo. Veselje pa se je kmalu obrnilo v bolečino. Doživela sva splav. Bolečina je bila neizmerna, fizično in psihično. To majhno bitjece, ki sva ga imela rada še preden je prišlo na svet, naju je zapustilo. Brez opore partnerja ne bi zmogla; on je verjel naprej, jaz pa sem potrebovala čas, da sprejmem in prediham. Najbolj so me takrat prizadele besede ginekologinj in babic, ki so na pregledu govorile, da sem še mlada, da vsaka četrta doživi splav, da naj poskusiva čez dva cikla. Še danes me strese, ko pomislim na to. Nikoli pa ne bom pozabila babice, ki me je tri dni po splavu poklicala, si vzela čas zame in mi z empatijo vlivala pogum. Zaradi nje sem zmogla iti naprej.
Po dveh ciklih sva ponovno poskusila. Tokrat je trajalo tri mesece – znova plusek, znova veselje, a v meni tudi nemir. Nisem želela, da se zgodba ponovi, zato sem si očitala vsako stvar: treninge, dobro počutje … A drugi splav, ki se je zgododil v istem tednu kot prvi, s tem ni imel nobene zveze. Takrat še nisem vedela, da je v ozadju nekaj drugega. Po dveh izgubah sva dojela, da to niso več naključja. Minilo je leto od poroke, dvakrat sem izgubila otročka in oba sva bila psihično čisto na tleh.
V tem obdobju sva izvedela še novico, ki naju je – čeprav težko priznam – potrla. Moja sestra je zanosila. To je bil za družino čudovit trenutek, midva pa sva bila v sebi ranjena in žalostna. Delala sva se močna, privoščila sva ji srečo, a sama sva se borila s svojo bolečino. Takrat si nisem znala predstavljati, da bo najina pot morda drugačna in daljša. A vedela sem, da obstajajo načini, da si lahko pomagava. Ko sem ginekologinji povedala o svojih strahovih, naju je napotila v ambulanto za neplodnost – velik šok, a hkrati začetek premika.
Kmalu za tem sem izvedela za Alison. Že napis “naravna plodnost” mi je dal pogum, da prvič spregovorim o najini zgodbi. Prej sva vse držala zase, ker sva se bala sočutnih pogledov, pomilovanja, dodatne psihične teže. A z Alison sem prvič odprla dušo. Na prvem posvetu so tekle solze, v meni so se prebudili občutki krivde in nezaupanja. Tri mesece sem nato spremljala svoj cikel, uporabljala ABili aplikacijo, hodila na laboratorijske preglede hormonov (ti so bili nizki) in preverjala vitamine. Svetovala nama je prehranske spremembe, dodatke, gibanje, meditacijo, počasnejši ritem življenja, svojo knjigo … Vse sva upoštevala in v meni se je začelo prebujati upanje. Mož je bil ves čas ob meni in tudi sam poskrbel za svoj del – moško plodnost. Knjiga Želiva si dojenčka mi je odprla nov pogled na žensko cikličnost in zanositev.
Med sodelovanjem z Alison sva bila že vključena v ambulanto za neplodnost. Tudi tam sva naletela na čudovito zdravnico, ki nama je dala občutek, da nisva samo številka. Sledili so pregledi, genetske preiskave, spermiogram (v mejah normale). Čakanja na rezultate so bila naporna – strah, negotovost, upanje. Ker smo iz zabeleženih ciklusov, simptomov in zgodovine spontanih splavov posumili na endometriozo, mi je bila predlagana tudi laparoskopija in histeroskopija, ki sem ju potrdila. Pol leta kasneje sem dobila termin. Med čakanjem je Alison predlagala še NaPro zdravljenje; oba sva čutila, da želiva poskusiti vse možnosti.
Večer pred operacijo sem ležala v bolnišnici, polna negotovosti. Poslušala sem meditacije, kot mi je svetovala Alison, in si govorila, da zmorem. Po operaciji sem izvedela diagnozo: blaga endometrioza. Vse ostalo je bilo v redu, a tudi “blago” lahko pomeni veliko. Zgrnila se je stiska, tisoč vprašanj. Alison me je takoj podprla z informacijami in sledile so spremembe v prehrani in navadah. Nisva obupala. Zdaj sva vedela, kaj je bil verjetno razlog za neuspele nosečnosti – in ko veš razlog, lahko iščeš rešitev.
Tudi pri NaPro zdravnici sem se počutila varno. Začela sem s progesteronsko terapijo, ki se je izkazala za ključno. Moj notranji glas mi je govoril, naj še ne posegam po naslednjem zdravilu – in prav sem imela. Progesteron je zadostoval. Tri cikle po operaciji sem naravno zanosila.
Ko sva zagledala plusek, sva bila presrečna. Čutila sem, da je tokrat drugače. Bila sem obdana s podporo – ginekologinje, Alison in moža. Verjela sem, da bo uspelo. In je. Danes sem v 5. mesecu nosečnosti. Končno imam pogum, da svojo pot opišem in morda s tem komu pomagam. Šla sva čez preizkušnjo življenja, a sva zmogla. Močnejša sva in hvaležna za vsako lekcijo na poti do tega majhnega čudeža.
Vse to nama je uspelo tudi zaradi najinih dveh angelčkov, moževe ljubezni in podpore ter zaradi Alison. Brez nje si te poti ne predstavljava. Hvaležna bova za vedno – za njeno znanje, tolažbo, podporo, odzive in vero v naju, tudi takrat, ko sva midva obupala. Hvala.
M&N
